Peca

Ja, na zacetku jih je blo toliko interesentov, za Peco namrec, da sem se kar sekirala, ce bomo vsi sploh prisli v Dom na Peci (danes je bil zaprt): nadangel, pa metatron, pol pa itak moja frendica, ki je vsakokrat, na vsakem izletu zacela:"Na Peco bi morali, ce ne, grem sama med tednom." Mi pa ja, ja... Pocasi nam je ta Peca kar pod kozo zlezla...

Na koncu sva na Peco sla sama s Sreckom. Je bil tako zalosten, da sma sla sama, da se niti dotaknil ni tistega prsuta, pa drugih dobrot. Je reku, da sam nima lustov jest take stvari. Na sreco naju je frendica povabla , kao na cicerikino juho, pol pa je blo vsega drugega, ja cela juzna. Se lahko vse dosedanje degustacije po gostilnah skrijejo pred njeno kuhno, pa se Brankec je naredu bogovsko solato. Razumem, da se je tezko spraviti iz postelje, ko pa ponoci noro piha in je vremenska napoved vse prej kot dobra. Visevnik je z vetrom se prevec ziv v spominu. Oblaki so se res podili, grozili, veter je bil proti vrhu bolj mocan, nikakor pa ne tak, kot ga pomnimo nad Pokljuko.Vrh se je pocasi priblizeval, ivje na borovcih pa je obetalo pravi zimski vrh.

Ob takem vremenu se dobro pocutis, ko zagledas takle smerokaz.Hvala bogu, da mamo fotoaparate, sicer se na vrhu ne bi bla nic ustavla.

Na poti so mojo pozornost pritegnili telohi, ki jih je ponekod toliko, da je bilo vse belo.