Raduha

Na začetku današnje dooolge poti, smo ugledali prvi čudež-pajkovo mrežo, ki sta jo jutranja rosa in zgodnji sončni žarki takole obarvali z mavričnimi barvami.
Še en čudež.
Naš cilj je v daljaaaviii...
...pot pa se še kar vleeeče...
...končno je tu koča. Vsi se presenečeno zazremo v dim, ki se vije iz dimnika.
Topli čaj smo si točili samo iz naših termosk.
Še zadnji vzpon med borovci. "A je še daleč?"
Ta vrh smo si pa res zaslužili.

Jej, jej, al bom zmogla...

Ti dve fotki sta dodani v ponedeljek - dokaz za nas uspeh.

Danes, v soboto, sem posnela veliko lepih fotk na bistriškem teku, ki pripovedujejo zgodbo o dobri volji, sportni druzbi in naporu. Priprave so bile kratke, zato pa toliko bolj resen sklep, da se bomo drugo leto treningov lotile malo prej.
Ksenija, Marjeta, Ksenija so tekmovale v kategoriji A.
Jasmina, Nina in Katja so še ena mlada trojka.
Ivana, Stanka in Marjetka malo starejša štafeta iz B kategorije.
Ne more se veliko vrtcev pohvaliti s tako športno ekipo, kot se lahko naš.
Pred tekom smo se ogrele in raztegnile mišice, da ne bi imele kasneje težav.
Na štartu je bilo nekaj nervoze, ki pa je splahnela takoj, ko je počila startna pištola. Zanjo ni bilo več časa, začel se je boj s samim seboj. Ko smo trenirale, nas nihče ni preganjal, zato smo imele zelllo umirjen tempo. No, danes je bilo malo drugače.
Čeprav sem vsem govorila, da se ne smemo zagnati, sem naredila prav to. Kako ne bi, ko pa so me snemali, pa fotkali, pa drli so se moje ime... Ko jih nisem vec slisala, se je tudi korak upočasnil. Slišala sem le še moje dihanje, ki je bilo vedno bolj GLASNO. Jej, jej, al bom zmogla do konca?! Seveda moram, kaj pa si bodo mislili. Pa sem zmogla, pa smo vse zmogle. BRAVO PUNCE, PRAVE SMO!

Prvo srecanje

Kar ne morem verjeti, da sem lahko tako dolgo cakala PRVEGA srecanja z naso malo Zalo. Pricakala naju je budna, kot bi vedela, kako si je zelim. Ko sem stopila v hiso, sem kar planila proti njej. Mami in atiju sem hvalezna, da sta mi jo dovolila cartati. Zaspala je na mojih rokah in za nic na svetu je ne bi dala iz rok. Pozabla sem ze, kako je hudo, ce malega zvija. Nobena teorija tu ne deluje, samo cloveski obcutek in ljubezen.
Prav na koncu obiska je prisel na racun tudi Joze. Pri njem se je Zala tako umirila, da je kar zadremala. Ja, Joze res obvlada.O, kako je dobro, ko drzis v rokah malo rokico. Upam da se vidi, kako me drzi. Noro dober obcutek! Ob tem se zaves, da je malcek cudezno bitje, ki je prisel med nas. Odvisen je od nas odraslih. Sreco ima, da ima tako imenitne in ljubece starse, pa strica in "teto", pa bico in dedana...

Tudi jaz cartam...

Neverjetno, da sem kljub neizmerni zelji lahko tako dolgo zdrzala, da nisem sla cartat male cartike.

Še gremo Boč

Se prejsnji teden je bil Boc brez snega, narava je ze kazala znake pomladi, pa je zima se malo zamahala z repom.
Ko se sonce skrije za snezene oblake, izgleda kot bi s posameznimi zarki bozalo Zemljo.
Ne pomnim, kdaj sem bila na zadnje na Donacki gori, jo bo treba kmalu obiskati.

Na pragu pomladi

Letosnja zima je bila v dolini popolnoma drugacna, kot v gorah. V gozdu je mocan veter kot za salo, podiral mogocne smreke. Se en dokaz, da ljudje v preteklosti ne bi smeli saditi smrek, ampak bukve, ceprav rastejo bistveno bolj pocasi. Zalosten je pogled na lezeca debla in razgaljene korenine.
Dobro je videti loknjice na polzevi hisici, ki jo je naredila ptica, da je prisla do posladka. Tako je to v naravi. Ceprav zivalice ni vec, je hisica se vedno vredna obcudovanja.
Komu je to mravljisce nudilo hrano?
Se ena prazna polzja hisica, par sto metrov vise proti vrhu Pece.

Ko posije sonce, z dreves skupaj s snegom odnese tudi lisaje.
Ce ne bi bilo snega, ki mu je naredil kapico, ga mogoce niti ne bi opazila.

Peca

Ja, na zacetku jih je blo toliko interesentov, za Peco namrec, da sem se kar sekirala, ce bomo vsi sploh prisli v Dom na Peci (danes je bil zaprt): nadangel, pa metatron, pol pa itak moja frendica, ki je vsakokrat, na vsakem izletu zacela:"Na Peco bi morali, ce ne, grem sama med tednom." Mi pa ja, ja... Pocasi nam je ta Peca kar pod kozo zlezla...

Na koncu sva na Peco sla sama s Sreckom. Je bil tako zalosten, da sma sla sama, da se niti dotaknil ni tistega prsuta, pa drugih dobrot. Je reku, da sam nima lustov jest take stvari. Na sreco naju je frendica povabla , kao na cicerikino juho, pol pa je blo vsega drugega, ja cela juzna. Se lahko vse dosedanje degustacije po gostilnah skrijejo pred njeno kuhno, pa se Brankec je naredu bogovsko solato. Razumem, da se je tezko spraviti iz postelje, ko pa ponoci noro piha in je vremenska napoved vse prej kot dobra. Visevnik je z vetrom se prevec ziv v spominu. Oblaki so se res podili, grozili, veter je bil proti vrhu bolj mocan, nikakor pa ne tak, kot ga pomnimo nad Pokljuko.Vrh se je pocasi priblizeval, ivje na borovcih pa je obetalo pravi zimski vrh.

Ob takem vremenu se dobro pocutis, ko zagledas takle smerokaz.Hvala bogu, da mamo fotoaparate, sicer se na vrhu ne bi bla nic ustavla.

Na poti so mojo pozornost pritegnili telohi, ki jih je ponekod toliko, da je bilo vse belo.

Vecerna zarja

Odhajala sem iz Makol, kjer so malcki nastopali za svoje starse in mame zaigrale igrico Zverinice iz Rezije. Vsi smo bili navduseni, nastopajoci zaradi aplavza gledalcev in gledalci zaradi odlicnosti nastopajocih. Cerkev na Satenbergu je v vecerni zarji dobila svojstveno podobo.

Tokrat sem Kamniske Alpe fotkala nekoliko drugace.

Takole pa izgleda Boc iz Statenberga.

Boc

Zjutraj se mi je, tako kot vsako jutro, pogled ustavil na Bocu. Bil je nenavadno blizu. Za njim so bili poseben odsev. Nisem si mogla kaj, da ga ne bi fotografirala. Ob 6.30 uri se nisem niti upala pomisliti, da bi danes se stala na njegovem vrhu.

Kako lepo je, ko te izbezajo iz ustaljene rutine. Ugotovila sem, da ni prepozno, ce priem domov ob 16.00. Se vedno je dovolj casa, da nekaj naredim za sebe. Na vrhu se je ponujal pogled na Kamniske Alpe. Imam odlicen fotoaparat - Finepix, a mi jih ni dovolj priblizal. Se malo prej so bile obsijane z zadnjim vecernim soncem.
Zadnji pogled na obzorje, preden se je stemnilo. Drevesa nizje v dolini imajo brste ze zelo napete in vsak cas bodo pocili. Takrat bo gozd v nekaj dneh ozelenel. Sedaj pa je lep prav zaradi tega, ker se vidijo debla, veje in vejice v vsej svoji raznolikosti. Si ze mislim, kak bo moja frendica srecna, ko bo vidla, da sem hodla med tednom.

Zima na Urski

Kar ne mores verjeti, da imamo pravo zimo tako blizu. Zal pa danes nisem mogla preizkusiti novih derez, ker bi izgledala smesno. Sneg je bil dovolj globok, nikjer ni bilo nevarnosti zdrsa...



Nemogoce, da bi ostali doma, ko pa nas je ze vcerajsnje vreme zadrzalo doma.





Dobro, da smo se fotkali takoj, ko smo prisli na vrh, ker se je potem vreme malo sfizilo.

Srecali smo dobrodusne planince z Dravskega polja, ki so nam po stari navadi ponudili borovnicke. Ej decki, hvala, zelo so "pasale".

Dan zena

V tejle pravljicni hisici zivi moja mama. Pred mnogimi leti sem mala deklica sedla na avtobus, da sem v trgovini kupila darilo za dan zena. Danes sem mami prinesla vrtnico, ceprav bi ji lahko pripeljala mnogo daril. Tudi ona me je presenetila. Doma mi je v hladilnik nastavila otrebljen in oprav regrat. Mama, hvala!

Moja vas

Vceraj sem bila v eni najlepsih vasi, na Keblju, med prijaznimi in odprtimi ljudmi, ki jim ni vseeno za nase najmlajse. z udelezbo na otvoritvi na novo opremljenega oddelka in urejenega solskega igrisca, so pokazali pripadnost in podporo razvoju kraja.





Ceprav je v dolini ze pomlad v polnem razmahu, je tu zgoraj zima se malo pomahala z repom in nasula snega. Ravno toliko ga je, da so smreke oblecene v belo.


Cerkev sv. Marjete je poleg drugih znamenitosti (razvalin Zajcevega in Zbigovega gradu, kamnoloma v Cezlaku...) , vredna ogleda, tudi zaradi razgleda, ki se odpre, ko stopiš okoli cerkvenega obzidja.

Mali blogec

Takole, pa mi je uspelo.

Imam svoj blog, ki me je potrpezljivo cakal. Samo vsake toliko, ko sem brala tuje blogce, me je spomnil, da imam vse moznosti zanj. Mi je moja hcerka vse pripravla. Se dobro, da si je mati vse zapisala, ce ne, bi mi ga morala spet ustvarjat.

Zakaj sem objavila sliko ginka? Ker je to drevo, ki je obstalo na materi Zemlji samo zaradi tega, ker so ljudje pravocasno zaznali skrb zanj. V vseh pogledih preseneca. Je iglavec, pa ima iglice v obliki listov. V jeseni je najbolj caroben, ko se obarva, pozimi se najbolj razgali in pokaze svoj neverjetno lep stas, spomladi in poleti nas razveseljuje s pahljacastimi listi, ki so poleg nenavadne oblike, se zdravilni. Le kuhajte si cajceke iz njih.